Spletna stran Barbare Simoniti

Butalci

 

Butalci  

Fran Milčinski, uredila Barbara Simoniti
Butalci, integralna izdaja
Knjižnica Kondor: izbrana dela iz domače in svetovne književnosti, zv. 350

Urednik zbirke: Andrej Ilc
Zbrala, uredila, izvirno besedilo vzpostavila, spremno besedo in opombe napisala: Barbara Simoniti
Ilustracije: France Podrekar
Ilustracija na naslovnici: Peter Škerl
Oprema: Jasna Andrić
Izdaja: Ljubljana, Mladinska knjiga, 2015

148 strani

ISBN 978-961-01-3667-5

[integralna in kritična izdaja]

 

 

 

ODLOMEK

 

Butalski čudež

Čuli smo, kriva vera je razsajala po Butalah in bahato so se z njo ponašali Butalci. Imeli so pridigarja iz tuje dežele in jim je bil všeč, ker je znal in tako grmel s prižnice, da so kar šipe šklefetale v oknih. Ob nedeljah in praznikih pa je uganjal nezaslišane kaprijole in miraklje; Butalci so zijali in so kimali, kakšni so to čudeži.

Glas o čudodelnem tem pridigarju je kmalu dosegel tudi Tepance, pa so Tepančani poslali prekanjenega berača Matevža, da gre gledat v Butale, ali bo zopet kaj čudeža.

Bilo je neko nedeljo, pa predno se je tja napotil, se je za ves dan najedel: ta hiša mu je dala kislega mleka, ona surovih češpelj, tretja kislega zelja, in je bil berač Matevž sit na prečudne viže.

Šel je in dospel, ponižno se je potuhnil v butalsko cerkev in na obe ušesi poslušal viharno grmenje vnetega pridigarja. Pa se mu je počasi še v trebuhu zasukala nevihta, kislo mleko se je spoprijelo s suhimi češpljami, zelje pa kar z obojim, vsi trije pa so si skočili v lase, grmelo je in treskalo in so drug drugega pehali venkaj iz skupnega prostora. Taka reč se ne spodobi nikoder, najmanj pa v cerkvi. Žalila je tudi vernim Butalcem ušesa in nos in nazadnje še oči, fej te bodi! – pa so zavreščali: »Tepančan je, cerkev nam je prišel skrunit, dehor nagnusni, kar po njem!« in so navalili nanj s palicami.

Berač Matevž pa je bil vseh muh poln in si je hitro izmislil, kar bo zanj prav in bo všeč Butalcem: »Nikarite!« je dejal. »Možje iz Butal, predno udarite, prej me poslušajte! Že štiri tedne sem bil zapečen in ni šel od mene, oh, ne kozji bobek! Pa sem nesrečno svoje črevo obljubil semkaj v Butale. Težko sem hodil, komaj sem prišel, bal sem se, da me bo razneslo. Ko sem pa prišel in sedel v tale kot, tačas mi je odleglo kar na mah – srečni vi možje, ki ste temu priče!«

Možje iz Butal so osupnili in odnehali.

Slišal ga je tudi mežnar in mu ukazal: »Pujs, hodi v žagred!« V žagredu mu je velel: »Pujs, sleči bregeše!« Pa je berač Matevž ubogal in je mežnar prijel bregeše z dvema prstoma leve roke, z drugo roko si je tiščal nos in je stopil k pridigarju. Pridigar ga je hitro razumel, bistro se je zasukal na prižnici: »Preljubi moji Butalci! Od nekdaj so naše vrle Butale Tepančanom v zasmeh, strela božja jih je zadela! Pa se je po zasluženju naših Butal in v očitno znamenje zgodilo pravkar tole: Živel je trdovraten Tepančan in mu je nebo poslalo kazen: osem tednov je bil zapečen, ne kozjega bobka ni dal od sebe in mu ni pomagala nobena reč, ne sirova ne kuhana, ne zaužita, ne duhana. Pa se je v krutih stiskah grešnik zanikrni skesal in je obljubil zapečena svoja čreva semkaj v Butale. Storil je po svoji obljubi, v velikih mukah je hodil, komaj je prišel, bal se je, da ga bo razneslo. Ko pa je prišel semkaj in skesano sedel v [... klop, se mu je zapečeno črevo odprlo, da se je spraznil v obilni ...] in bogati meri – eto vam dokaza!«

In je pridigar čez prižnico razgrnil bregeše. In pripovedujejo, da so Butalci kar tulili od navdušenja in so spravili bregeše v dragocen spomin, berač Matevž pa je dobil nove hlače.

 

Slovarček

bister – sposoben hitro dojemati, prodorno misliti; hiter, uren, živahen

bregeše – narečno: široke hlače iz domačega platna

bobek – okrogel, trd iztrebek; kozji bobek

dehor – starinsko: dihur

grmeti – ekspresivno: razvneto, ogorčeno govoriti

kapriola – knjižno: kozolec, poskok

mirakel(j) – redko: čudežna stvar

predno – starinsko: preden

sirov – starinsko: surov

šklefetati – narečno: šklepetati

viža – starinsko: način: na vse viže se je trudil

na prečudne viže – zelo čudno

zapeka, zaprtje – nenormalno redko, težavno iztrebljanje

žagred – zakristija

 


Opomba

V edini objavi zgodbe Butalski čudež v reviji Žika 1930/31 manjka ubeseditev poglavitnega nečednega dejanja – zaradi domnevne tiskovne napake v drugače zelo skrbnem tisku. Najbrž manjka cela vrstica. V oglatem oklepaju sem jo nakazala, ker se nam zaradi tega »tiskarskega škrata« ni ohranila.

IZ OCEN

 

Butalci so zimzelena knjiga, ki s svojo žmohtnostjo in satirično ostjo trdoživo kljubuje duhu časa. Sodi med redke slovenske knjige, ki jih zares poznamo prav vsi. Po skoraj 100 letih od nastanka prinaša nova izdaja Butalcev prvič v neokrnjeni obliki 42 zgodb (dodanih je 7 prezrtih) in še dve »napol« butalski. Izdajo je uredila poznavalka Butalcev, pesnica, pisateljica in prevajalka dr. Barbara Simoniti, in jo pospremila z obširno spremno besedo, ilustriral pa jo je France Podrekar. Fran Milčinski je pet zgodb o Butalcih prvič objavil v zbirki kratke proze Tolovaj Mataj leta 1917, torej pred skoraj točno stoletjem. Od prve knjižne izdaje Butalcev leta 1949 je prav tako minilo že precej desetletij. Pa vendar se to knjigi nikjer ne pozna – razen v nekaj žmohtno starinskih jezikovnih potezah. Besedilo Butalcev je brezčasno priljubljeno in trdoživo kljubuje zobu časa. S tem se je vzpostavilo kot prava knjižna uspešnica. Le kritiški in literarnozgodovinski odzivi so bili vztrajno zadržani; vse do konca tisočletja niso zmogli pošteno odgovoriti na temeljno vprašanje: Zakaj so isti Butalci Frana Milčinskega lahko berilo za otroke in izhajajo v slikanicah, hkrati pa ostra satira o delovanju slabo utečenega državnega aparata – ne da bi v besedilu kar koli spremenili? Na to vprašanje je možen en sam odgovor: ker so literarno besedilo, ki premore vse kakovosti klasične besedne umetnine. Zato je skrajni čas, da jih začnemo kot tako ceniti – in da dobijo svoje mesto v zbirki Kondor in med jubilejnimi izdajami. Dr. Barbara Simoniti v obsežni spremni besedi po kratkem literarnozgodovinskem orisu besedilo slogovno analizira in žanrsko določi, oriše zgodovino knjižnih izdaj Butalcev ter spregovori še o lektorskih, avtorskih, uredniških in cenzurnih posegih v besedilo.
Mladinska knjiga, EMKA.SI
http://www.emka.si/butalci/PR/1965005,13562

 

 

Saj veste, kaj so Butale? To je vas, ki ji Butalci, njeni prebivalci, pravijo mesto. »Sredi vasi se cedi rjava mlakuža, ki ji pravijo potok. Ob obeh krajih mlakuže stoje koče, ki jim pravijo hiše. Dve, tri hiše imajo nadstropja, takim hišam pravijo graščine. Butalci so gadje; tisto leto, ko sta bili dve kravi za en par, so se Butalci skregali s pametjo, pa so zmagali Butalci – kaj mislite! – in ne pamet; takšni so.« V zbirki Kondor je zdaj (po Zbranih pravljicah in pripovedkah založbe Sanje v začetku leta 2015) izšla še integralna izdaja Butalcev. To je ena tistih slovenskih knjig, ki jo tako rekoč vsi poznamo, in po skoraj sto letih od nastanka prvih zgodb (ko jih je Fran Milčinski začel pisati, ni mislil na knjižno objavo, ta je izšla šele po njegovi smrti) velja za eno največjih slovenskih knjižnih uspešnic vseh časov. V raznih oblikah in z različnim izborom zgodb so Butalci do zdaj izšli že kakih dvajsetkrat. Najnovejša izdaja, skupaj z obsežno spremno besedo Barbare Simoniti,  ki skupaj s kontekstualizacijo butalskih zgodb nadrobno analizira čas nastanka posamezne zgodbe, njeno objavo in morebitne različne verzije, prinaša dvainštirideset butalskih in še dve na pol butalski zgodbi. Butalci so seveda knjiga, ki nam nevsiljivo, z inteligentnim humorjem in spretno sproženimi ostmi še vedno kaže lastno ogledalo in ves čas opozarja na posledice ozkoglednosti in zaplankanosti. Ne samo naše in ne samo včasih, zaradi česar so kot nalašč tudi za branje v današnjem času.

Samo Rugelj, Recenzija Bukla,  Bukla 116-117
http://www.bukla.si/index.php?action=books&book_id=24741

Za boljšo uporabniško izkušnjo ter za analizo prometa uporabljamo spletne piškotke. Z nadaljevanjem ogleda spletne strani, se strinjate z uporabo. Več informacij

Spletni piškotki