Leposlovne objave
Besedilo z naslovom „Tetraeder“ prihaja izpod peresa Barbare Simoniti in je tipično besedilo iskanja identitete. Prvoosebna pripoved v obliki glasnega monologa, napisanega v enem samem odstavku, na kratko pripoveduje fabulo o mladostniku, ki na podstrešju po naključju najde fotografije in stvari, na podlagi katerih ugotovi, da je imel brata dvojčka. To je dramatična situacija, na osnovi katere sledi pričakovan konflikt v obliki razčiščevanja s starši. Besedilo ostane odprto, ni zaključka, ni konca, zato je tipično postmodernistično besedilo, v katerem ni katarze oziroma pomiritve po zapletu. Motiv iskanja identitete je dominanten, motiv zaviranja je prikazan prek podobe preveč zaščitniških staršev, ki so otroka vzgajali v t.i. steklenem zvonu. Zato je logično pričakovati, da bo njegovo razkritje povzročilo tektonske premike. Motiv odkrivanja preteklega je vnos kaotičnega elementa v prvotno harmonijo, gre za velika etična vprašanja in analitično razkritje, saj se besedilo začne pred tem oziroma tik pred odkritjem pomembnih dokumentov iz preteklosti, ki usodno vplivajo na sedanjost in prihodnost. Junak to zamolčano dejstvo imenuje laž, na osnovi katere redefinira svojo identiteto. Glavni lik ne doživi maturacije oziroma dozorevanja, saj je točka kontrole zunaj njega, definira ga zunanjost, definira ga laž staršev, zato besedilo ne vsebuje individuacije, glavni lik je le iztirjen iz svoje identitetne krožnice. Avtorica je mladostniku pripisala odraslocentrični pogled, dolge monologe, reminiscence, ki jih občasno dopolni s kratkim slengizmom (fak). Pomembno vlogo v besedilu Barbare Simoniti imata atmosfera in okolje. Poanta besedila je, da četverokotnik postane trikotnik. V kontekstu teorije Human GPS bi rekli, da glavni književni osebi ostanejo tri pomembne identitetne točke. […]
Moč domišljije v vseh petih izbranih besedilih je silovit izraz […] avtorjev, ki jim je uspelo, vsakemu s svojo avtorsko poetiko, ubesediti eno najbolj zanimivih tem v problemski mladinski književnosti – prehod iz otroštva preko mladostništva v odraslost. […] Avtorji so književni čas prikazali kot linearni in profani čas urbanega okolja. Odlično je prikazan paralelizem med zunanjim in notranjim dogajalnim prostorom. […] Glavna tema vseh petih besedil je vrhunska – pot do samega sebe, ki jo avtorji predstavijo z raznoliko močjo domišljije in fabule. Pomembno je, da imajo besedila poleg literarne kakovosti, elementov humorja, ironije in distance tudi humanistične vrednote.
Milena Mileva Blažić
Novak Popov, Irena, ur., Antologija slovenskih pesnic,
Kvantitativno in kvalitativno povečanje obsega „gradiva“ nakazuje pravo ekspanzijo slovenskih pesnic v devetdesetih letih, ko so končno suvereno in z dvignjeno glavo zakorakale vštric z moškimi avtorji. Vrednost in izjemnost te „ženske“ antologije pa se bo pokazala, kot pravi urednica zbirke, „šele v uresničenju sprememb: z vzpostavitvijo ločenega pesniškega kanona okrepiti moč samosvojega ženskega izročila, vgraditi več sporočil o drugačni drugosti v kolektivno zavest, podreti stereotip o drugorazrednosti ženskih glasov in medpesniško komunikacijo razbremeniti hierarhičnosti in enosmernosti“. Tanja Petrič |
![]() |
Berger, Aleš, ur., Slovenski pesniki o morju,
|
![]() |
Hrastnik, Nataša, ur., Ženski zalivi,
|
![]() |