Razdalje

ODLOMEK

 

Narcis in Eho (odlomek)

 

»Rad bi te kdaj naslikal. A lahko?«

»Moj portret? Niti slučajno!«

»Zakaj ne? Kaj bi bilo na tem tako strašnega?«

»Da boš veleumno ugotovil, kako dolgočasen obraz imam in mi boš zato dislociral nos – recimo tja nekam k popku. In vic bo že od vsega začetka bolj v popku kakor obrazu.«

»Ne, ne bom!«

»Tako kakor pravi Humpty Dumpty Alici, da bi bil njen obraz zanimiv, če bi imel obe očesi na eni strani nosu – takšen, kakršen je, je pa čisto dolgočasen.«

»Humpty Dumpty pravi tako?«

»Seveda; nikar ne misli, da si je dislocirane oči in ude izmislil šele Picasso – Carroll je to vedel že pol stoletja prej.«

»Pa če obljubim, da tega ne bom naredil?«

»Seveda ne boš! Namazal boš nekaj zanimivih barv v še bolj zanimivo konstrukcijo in zadevo poimenoval 'Portret skrivnostne neznanke'. Ali še kako imenitneje: 'Konstelacija neznanega obraza'. Ni šans.«

»Pa če ti obljubim, da te narišem takšno, kakršna si!«

»To pa žal ni mogoče – narišeš me lahko le takšno, kakršno me ti vidiš.«

»Vidim te lepo...«

»Beauty is only skin deep. Še vedno sva samo pri obliki.«

»Jaz pa vendar mislim, da te že bolje poznam.«

»A veš tisto, kako je neki znamenit slikar, ne vem več kateri, portretiral nekega plemiča, ki je imel velik nos. Skoraj Cyrano de Bergerac. No, in ta ga je prosil, da bi na sliki nos nekoliko pomanjšal. Slikar pa mu je odvrnil: 'Če želite, visokost, ga lahko tudi povsem izpustim!'«

»Ha-ha-ha!«

»Kaj bi pa ti izpustil na meni?«

»Vsekakor tvoj dolgi jezik!«

»Ena nič zate! Res bi bilo ravno komaj.«

»Šalo na stran – a lahko?«

»Ne. – Sploh pa imam občutek, da je portretiranje samo oblika prisvajanja nekoga drugega.«

»Misliš kakor v Ovalnem portretu – ko mož ženo ugonobi, zato da jo prepričljivo naslika? Sem mar tako vampirski?«

»Ne. Ovalni portret je zelo lepa podoba razdajanja v ljubezni – ne v slikarstvu. Slikanje je zgolj metafora. Lahko bi seveda tudi rekel, da je ljubezen zgolj metafora za umetniško ustvarjanje, ampak to je že druga zgodba. In ker med nama ni nič takega, zadeva ni primerljiva – in mi ne moreš izpiti duše. Brez duše pa me slika ne zanima.«

»Kaj hočeš reči – da bi te lahko portretiral le – če bi bil zaljubljen vate?«

»Ne gre za zaljubljenost; in sploh ne pri naju. Ljubezen je nekaj drugega. – Ker je Poe romantik, ima ljubezen seveda avro zaljubljenosti in tako stvari niso čisto jasno razvidne. – Ampak v takšnem primeru ti ljubljenega človeka sploh ni treba risati. Če pa ga že upodobiš, na kakršen koli način, to ni portret za javnost. Včasih so nosili slike skrite v medaljonih. Tisto ameriško razstavljanje fotografij po pisalnih mizah je le postavljaštvo.«

»Zakaj potemtakem – po tvojem mnenju – sploh so portreti?«

»Cel kup ljudi je obsedenih s potomci in svojo lastno imenitnostjo: na vsak način jim hočejo razkriti kruto resnico, od kod izvirajo geni, ki so jim prinesli orlovski nos ali mozolje ali štrleča ušesa ali noge na iks. Če pa imaš dobrega dvornega portretista, ki zna neljube malenkosti odpraviti, je še dokumentarna vrednost šla po gobe!«

»A si ti sploh kdaj pomislila, da bi utegnilo meni pri slikanju – iti zares?«

»Seveda sem! Ravno zato te vztrajno kritiziram (če mogoče še nisi opazil), ker vem, da znaš dostojno risati, in ne zgolj naduto malati! Če pa skušaš ovekovečiti mene iz drugotnih razlogov, sem seveda proti!«

»Kakšnih drugotnih razlogov?«

»Daj no daj – saj vendar nisi po kurji župi priplaval! Menda ne misliš, da ne vem!«

»Kaj lahko ti sploh kar koli v življenju narediš, ne da bi pred tem uprizorila intelektualistično debato?«

»O, marsikaj! Ampak na tebi me zanimajo ravno tiste slike, ki jih ti nočeš naslikati in predvsem debate, s katerimi bi prišla do odgovora, zakaj tega nočeš storiti. Poleg tega pa sva tako povsem različna, da se kar ne morem odreči skušnjavi za sočno debato.«

»Torej portretiranje odpade?«

»Absolutno.«

»Boš mogoče še malo kave?«

 

*

 

Eden od dnevov, ponoči.

Včasih me prime, da bi jo poslal k vragu in se je z olajšanjem rešil ... Še nikoli se mi ni zgodilo kaj takega – niti podobnega. Žensko poskušam spraviti na papir, s svinčnikom, ogljem, tušem, pasteli – vse zaman. Edino olja še nisem načel. Mogoče pa so besede za kaj takega primernejše.

Do zdaj sem vedel le za dve vrsti žensk: tiste, ki so me zanimale, in tiste, ki me niso. Kompromisov ni bilo, kaj šele zmede. Zdaj pa tole. Zanimale so me lepe ženske in le izjemoma tudi pametne, s katerimi si se lahko pogovarjal. Pri lepih pamet ni faktor. Z drugimi nisem izgubljal besed. Odziva mi ni manjkalo; vedno sem dobil tisto, ki sem jo hotel. Včasih malo težje, a zato bolj zanimivo. Slikarski šarm je vedno deloval. Tokrat pa sploh nimam možnosti! To mi je tudi naravnost povedala, kar takole v obraz, ob kavi, za desert. Ne smem se je niti dotakniti in nobena taktika ne deluje. Pred njo sem neljubo bos in gol.

»Pazi, tekstil se bo vžgal,« je rekla, ko sem jo občudujoče pogledal. Vsaka druga je zasijala pod mojim pogledom.

Najhujše je, da je še pred nekaj časa najbrž sploh ne bi opazil. Ne vem, kaj je na njej. Človek bi začel verjeti v coprnice. Ko sem jo prvič videl, sem pomislil: prava antilopa, žlahtno raščena. Na sebi je imela dolgo obleko, tanko, a komajda kaj presojno. Pariško modro. Kakor tančica se je oprijemala postave ... Težke medeno rumene lase je imela površno spete na temenu. Plavice v zrelem žitu ... Le en gib, pa bi se usuli kakor Danajin dež ...

V mislih jo preoblačim v črne minimalistične obleke in visoke pete. Če bi jo vprašal, zakaj ne nosi kratkih kril, bi mi zabrusila kak nadvse razumen odgovor: recimo, da so takšna krila le za ljudi brez domišljije in kako morem jaz kot umetnik sploh vprašati. Enako bi se godilo visokim petam: čas je dragocena razsežnost bivanja in si ga vendar nihče razumen ne bo kratil s hoduljami, kar naj poskusim ... Pa vse skupaj ne pomaga: še vedno jo vidim v dekoltejih, čipkah, usnju ... Nevihtni oblaki, medenina in potonike ...

Sedim takole in mislim nanjo, pa se mi nepričakovano prismeji s svojimi petimi pegicami, v polzapeti vrečasti jopi, žametnih hlačah in gumaricah – španski bezeg, cimet in gorčica – in sem blažen, da je prišla. (Skice sem k sreči pravočasno pospravil.) Začne brskati med mojimi platni in na veliko komentira. Načitana je učenosti kakor napeta struna. Vendar se punci ne sanja o slikarstvu, zato ji skoraj ne ugovarjam. Res pa je tudi, bodimo pošteni, da jo začnem poslušati, njeno očarljivo nesramnost, in že jo rišem: oči, obrvi, lica, ustnice ... poletno nebo, laneno polje, ječmen, šipek in maline ... In ne vem več, kaj govori. Ni čudno, da me ima za bedaka.

Ampak, kaj naj vendar naredim? Kako naj jo spravim iz svojega sistema? Za krono vsega mi je še odbila prošnjo, da bi jo portretiral. Naslajal sem se že ob misli na ure, ko bi mi sedela. Najbrž me je prebrala. V tem je problem: bere me. – Potem pa v trenutku resnice, kje ponoči, pomislim: kaj pa, če ima punca prav?

Življenje je bilo do zdaj tako udobno in prijetno obvladljivo. Slikal sem, kolikor sem hotel in kar me je ravno pičilo. Odkar je Potokar organiziral mojo razstavo in me primerno reklamiral z dobrim marketingom, je vse teklo kakor po maslu. Lagodno sem služil tehtne denarce in bil zadovoljen. Zdaj pa – z njeno izdatno pomočjo – nisem več.

»Zakaj me hodiš sekirat – zakaj me ne pustiš pri miru, saj ti ni zame!« sem ji enkrat skušal vrniti v njenem premočrtnem slogu.

»Zato, ker te je škoda.«

Hja, dragi moji ... In se pustim sekirati naprej. Še naprej poslušam, da le malam, ko bi lahko dostojno slikal.

»Zakaj mi pa potem ne dovoliš, da bi te portretiral?«

»Zato, ker iz tega nič ne bo. Slikati moraš to, kar čutiš, da moraš, ne pa to, kar bi hotel.«

»In kako lahko ti to veš, če pa nisem niti poskusil?«

»Ne vem, le slutim tako in rada bi ti pomagala.«

»In zakaj se sploh ukvarjaš z mano, če pa ti ni mar zame?«

»Mi je mar zate, le zaljubila se nisem; ne morem pomagati. – Ti s svojimi malarijami blefiraš temo, namesto da bi razkril svetlobo v sebi. Ko pa vem, da je v tebi ... – Sicer pa lahko grem, če me ne želiš več videti.«

In jaz naj bi na to pritrdil. Ne morem. Trpinčim se z njeno prisotnostjo, kar je še vedno nepopisno bolje kakor vsi dnevi, ko je ni. – Je pa zagrizla vame. Včasih obsedim pred ogledalom. Dolgo. Potem vzamem svinčnik – in se začnem iskati.

*

IZ OCEN

 

Prozni prvenec Barbare Simoniti je ena tistih knjig, ki s svojo zgodbeno razkošnostjo napovedujejo upoštevanja vreden pisateljski glas. Avtorica v zbirki kratkih zgodb Razdalje ponuja skoraj trideset proznih portretov, celota pa je orkestrirana presenetljivo izenačeno.

Tisto, kar avtoričine raznolike pripovedi povezuje v sklenjeno enoto, je pozornost za razdalje, ki jih do drugih in vsega merijo ženske. […] Avtorica tako rekoč kar siplje iz rokava primere neuspelih srečanj oziroma prefinjeno (nemara carverjevsko) razpostavlja pred bralca posamezne izpraznjene ženske svetove. […]

Vsekakor je niz zgodb Barbare Simoniti gladko berljiva proza, ki noče presenečati z morebitnimi slogovnimi izmišljijami, ampak vsaj v večini pripovedi prepričati s svojo navidezno dokumentaričnostjo. Razdalje so, tako mimogrede navrženo, nekakšen umirjeni pendant Frančičevih popisov nenehne vojne med spoloma, branje, ki preseneča s svojo tematsko doslednostjo in hkrati raznolikostjo. Pisec predstavitvenega besedila na platnicah knjige se ne moti: Razdalje sicer spregovarjajo o arhetipskem, a to počnejo nespregledljivo sprijazneno in slogovno prepričljivo.
Igor Bratož: Prozni prvenec Barbare Simoniti, „Sprijaznjeno in prepričljivo“, Barbara Simoniti, Razdalje, DZS (Zbirka Drzni znanilci sprememb), Delo, Književni listi, četrtek, 24. septembra 1998.

 

---

„Simonitijeva doseže s prvoosebnim pripovedovanjem pristen odnos med bralcem in literarnimi subjekti. Z zelo subtilnim pripovedovanjem izraža čustvenost junakov in njihovo izpovednost. Z izrednim občutkom za podrobnosti pričara bogastvo umetniškega sveta, njegovo lepoto, v nasprotju z vsakdanjo potrošniško mrzlico. V svetu, kjer je 'molk/ le ždenje/ v brezobličnosti/ notrine/ in beseda/ le iskanje/ tankoslutene bližine', je proza Barbare Simoniti krhka in srčna poezija. Krotilka besed, ubesediteljica barv in glasbe Barbara Simoniti je res drzna znanilka sprememb v slovenski literaturi. Intimistično in zaupljivo razpoloženje kratkih zgodb v Razdaljah je enkratno pričevanje o življenju sodobnih žensk.“
Dragana Bojanić-Tijardović: Kritike na kratko, „Intimistično razpoloženje, Barbara Simoniti: Razdalje, DZS, Ljubljana, 1998, 324 str., Razgledi, 29. 9. 1999, str. 30.

 

---

„Skozi usode žensk presevajo medčloveški odnosi nasploh. [...] Razdalje so nit, ki povezuje vse zgodbe v trdno celoto z globljim smislom. So tisto, kar zaznamuje odnose med partnerjema, med starši in otroki, odnose, ki naj bi bili najtesnejši in najintimnejši, a so v resnici hladni in površinski. [...]. Zato so razdalje, ki jih opisuje Barbara Simoniti, najprej razdalje do nas samih, do vseh 'zgodb', ki jih nosimo v sebi, a so še neizpolnjene. Šele nato so to tudi razdalje med menoj, tem mojim jedrom in zunanjim svetom. [...]

Zdi se, da avtorica zanimiv poskus sprave s seboj in svetom ponuja na drugi ravni – namreč s svojim jezikom. [...] Dejali smo že, da je ta izredno doživet in neposreden. Dodajmo še: mojstrsko izklesan in izredno kultiviran. Toda to ni vse. Njen jezik ima posebno dimenzijo, ker avtorica z njim gradi novo, drugačno razmerje do sveta in nakazuje možnost drugačnih temeljev, iz katerih se razraščajo resničnejše, recimo polnejše in produktivnejše meje med svetom in nami. To je jezik, ki skuša biti misel sama in ne le ujetost v neke konvencionalne jezikovne obrazce. To je jezik, ki kljub svoji splošni naravi podaja individualnost, enkratnost povedanega, ki je živ in gradi na pristnem doživetju sveta. In ne nazadnje je to jezik, ki je bralcu neizčrpen vir užitka.“
Tina Kozin: Barbara Simoniti: Razdalje, Radio Slovenija, 22. 5. 1999.

 

---

„Zgodbe Barbare Simoniti, v katerih je najpogosteje uprizorjeno 'samo življenje, kakršno pač že je', so pogosto kolažno strukturirane. V njih se prepleta in prežema več istočasnih oziroma vzporednih ali časovno in prostorsko bolj ali manj oddaljenih zgodb. [...] Nekatere med temi zgodbami, v katerih je veliko različnih observacij in lepih detajlov, potrjujejo svojo življenjskost z odprtostjo, ki kaže na več možnih nadaljevanj, druge pa so z uspešno poanto ne le dodatno razsvetljene, temveč vzdignjene na raven večpomenske metafore. Tako ene kot druge so predvsem iskanje in ohranjanje lastnega bistva v različnih medčloveških odnosih, ki potrjujejo, da 'ima ljubezen veliko obrazov'.“
Josip Osti: Barbara Simoniti: Razdalje, DZS, Ljubljana, 1998, „Iskanje in ohranjanje lastnega bistva“, Dnevnik, 8. junij 1999, str. 23.