Spletna stran Barbare Simoniti

Voda

 

Simoniti, Barbara, Voda  

Barbara Simoniti

Voda

Zbirka Apokalipsa št. 52

Urednica: Stanislava Repar
Spremna beseda: Barbara Korun
Naslovnica: Humberto Ortega Villaseñor
Oprema: Slavoljub Stanković
Izdaja: Ljubljana, KUD Apokalipsa, 2012

97 strani

ISBN 978-961-6644-96-9
[pesniška knjiga]

 

 

 

ODLOMEK

 

II.


V smaragdnih globinah ni sten
in pod stopali čutim prizemni
tok morja, ki me počasi, skoraj
neopazno odnaša počez skozi
steklovinasti prepad, skozi vse
modro razlistane zemljepisne
širine, le žarki sonca jedkajo
zapise v ustavljeni čas in nad
seboj vidim migotave čolne:
vedomci s površja so luščili
orehe in lupine stresli po vodi,
da nihajo v bakrenem vetru,
dokler se večnost ne prevali na
bok in z željnimi valovi posreba
razprostrti zaliv, tako da vem,
da se začetni dan izteka in me
skoraj naplavi nova svitanica.

XXII.


Od nekdaj zavidam lokvanjem
zeleno kožo, ki jo tiho razprejo v
gladino, nemi, povodni netopirji,
in potem stojijo v vodoravnem
ravnovesju, negibno ujeti v dotik,
ne da bi jih do bolečine zaskelela
zavdana popolnost vsevasevzetja,
ko prenehajo biti rastlina, ki rase
iz poplave v sončno luč, ampak
so z zlitjem sveta in telesa ujeti
v svojo večnost, dokler znova
ne razdajo vsega cvetnega prahu
naključnim pohajkovalcem po
pomladnem obilju – ali pa sem le
jaz zaman dopustila, da zalebdim
v bližino popolnosti, ne da bi iz
slepote znala še kdaj sestopiti.

 

 

 

XXXIX.


V sebi ne premorem ne konca
ne začetka, le preživljam vodo,
ki jo naplavlja vrtinec korita,
v mraznini mi pojema sapa,
s telesa skušam odviti široke
pramene, da bi me spustili, a
se vrtiljak le še bolj zateguje
v dušeči steznik in krinolino,
da ne morem več za lepljivim
vodancem, ki me grabi vedno
odločneje v plavuti, poniknila
bom v zblojenem steklu, ko
bo upihnil zadnji stenj zraka,
ko zatrobenta požiralnik in se
zdivjana mokrota ugrezne – a
takrat me prešine, da se vrtinca
rešim tako, da postanem tolmun.

XLVIII.


Iz vode sem in moj jezik je žeja,
nobena celica ne premine, vse
valovijo v brbotavem hotenju
po nečem večjem – morda me
že jutri zalije brezvoljnost do
samega roba, kjer se končujem
z natrganim vzorcem nohtov
in las – a žeja je edini krik, ki
še traja v vesolju ožilja, potem
ko vem, da je moje telo končna
postaja in na bližnjih planetih
ni upanja vode – usahlih strug
se vijejo vsak po svoji tirnici v
vedno enaki razdalji, da trajajo
odmerjeni čas, in vsak s svojega
pijanega vrtiljaka mi prepustijo
težnost in stalnost in žejo vode.

 

 

 

 

IZ OCEN

 

„Temeljna idejna nit pesniške zbirke Voda je bipolarno dopolnjevanje življenja in smrti, upa in obupa (brezupa), neba in vode, molka in kričanja, samosti (samote) in vseživljenja. Pomeni pesniški izraz suverene in svojske pisave, kar se odraža v vseh sedmih ciklih, ki se navezujejo na temeljni bivanjski element, tj. na vodo. Njegovo eksistenčno nujo lirski subjekt smiselno uokvirja z različnimi vodnimi stanji (led, dež, poplava, žeja, reka, mrtvica, morje), prostori (poleg naštetih, ki so naslovni cikli, tudi npr. močvirje, obrežje, mokrotna mivka, poplavljeni travnik, ugrezljivo blato), živalmi (ribe, morski konjiček, kit, vetrnice, komarji, čaplje), rastlinami (koralni greben, vrba žalujka, kalužnice). Prav vsi se asociativno navezujejo na praspomin smrti, življenja, minevanja, izginjanja, rojevanja itn., ter se kontekstualno vpenjajo v nove podobe, pomene.

 

Pesniško zbirko Voda zaokrožuje 56 natančno strukturiranih in formulirano premišljenih pesmi, ki so tudi jezikovno in vsebinsko izklesane in izbrušene do samega bistva, do metaforičnega preigravanja z vodo. Občutja ženskega lirskega subjekta so obrobna le v primerjavi z veličino vsega vodnega, v pesmih pa so zaradi estetike, doslednosti v izrazu in obliki, v intenzivnosti doživetij tudi velika, obremenjujoča, odrešujoča, težka in naporna. Znova in znova kažejo na trpko spoznanje, da nikjer ni večne, idealne, vseprisotne resnice. Zbirka Voda je zato presežek v avtoričinem pesniškem opusu, v primerjavi z njenimi drugimi literarnimi deli ima tudi najbolj izrazito intimistično noto.“

Janja Vollmaier-Lubej, „Molk in bolečina“, Barbara Simoniti: Voda, KUD Apokalipsa, Ljubljana 2012, 95 strani, www.pogledi.si, februar 2013.

 


„Nekatere pesmi s svojim pulziranjem zbujajo ritualne občutke in zabrisujejo pomenske plasti besedila, zamegljujejo nasprotja in notranje napetosti ter ustvarjajo lažen občutek pomiritve. Voda, valujoča, kot narava. Njena mirna gladina, nato razburkana z valovi, ki enakomerno valovijo po površini jezika, nato vzburjena do višav, do najvišjih ekstatičnih valov, do najvišjih ekstatičnih občutij, nato znova in znova valovanje, dokler misel kot val ne vznikne močneje od drugih in končno dramatični višek. Vse do umiritve. Ko odhajam, pravi pesnica, ker mi zamaka v pesem. In v zadnjih verzih konča: ... morje je / z mano v sobi in voda vdira / v podlago dnevov, ki jo bom / še dolgo predirala v pesem. Njen pesniški izraz, ki hoče biti viden od znotraj in od zunaj, se tako izrisuje kot gibljiva in spremenljiva entiteta. Prav te pesničine besede vzvratno osvetlijo zbirko kot celoto in kličejo k vnovičnemu branju.“

Tatjana Pregl-Kobe, „Barbara Simoniti: Voda“, Zbirka Apokalipsa št. 52, KUD Apokalipsa, spremna beseda Barbara Korun, Ljubljana 2012, Radio Slovenija Program ARS, S knjižnega trga, 14. januar 2013.

 


„Kolikor tu torej vztraja sum, da življenje žre življenje, kolikor se, z drugimi besedami, lirska protagonistka ne more do kraja prepustiti lastni fantazmi, toliko se Voda pravzaprav kaže kot ena prepričljivejših zbirk v avtoričinem opusu.“

Goran Dekleva, „Delfini imajo ostre zobe“, Recenzijski izvod, Barbara Simoniti, Voda, KUD Apokalipsa, Ljubljana 2012, Delo, Književni listi, torek, 21. avgusta 2012.

 

 

Za boljšo uporabniško izkušnjo ter za analizo prometa uporabljamo spletne piškotke. Z nadaljevanjem ogleda spletne strani, se strinjate z uporabo. Več informacij

Spletni piškotki