Voda
ODLOMEK
II.
|
XXII.
|
|
XXXIX.
|
XLVIII.
|
|
IZ OCEN
„Temeljna idejna nit pesniške zbirke Voda je bipolarno dopolnjevanje življenja in smrti, upa in obupa (brezupa), neba in vode, molka in kričanja, samosti (samote) in vseživljenja. Pomeni pesniški izraz suverene in svojske pisave, kar se odraža v vseh sedmih ciklih, ki se navezujejo na temeljni bivanjski element, tj. na vodo. Njegovo eksistenčno nujo lirski subjekt smiselno uokvirja z različnimi vodnimi stanji (led, dež, poplava, žeja, reka, mrtvica, morje), prostori (poleg naštetih, ki so naslovni cikli, tudi npr. močvirje, obrežje, mokrotna mivka, poplavljeni travnik, ugrezljivo blato), živalmi (ribe, morski konjiček, kit, vetrnice, komarji, čaplje), rastlinami (koralni greben, vrba žalujka, kalužnice). Prav vsi se asociativno navezujejo na praspomin smrti, življenja, minevanja, izginjanja, rojevanja itn., ter se kontekstualno vpenjajo v nove podobe, pomene.
Pesniško zbirko Voda zaokrožuje 56 natančno strukturiranih in formulirano premišljenih pesmi, ki so tudi jezikovno in vsebinsko izklesane in izbrušene do samega bistva, do metaforičnega preigravanja z vodo. Občutja ženskega lirskega subjekta so obrobna le v primerjavi z veličino vsega vodnega, v pesmih pa so zaradi estetike, doslednosti v izrazu in obliki, v intenzivnosti doživetij tudi velika, obremenjujoča, odrešujoča, težka in naporna. Znova in znova kažejo na trpko spoznanje, da nikjer ni večne, idealne, vseprisotne resnice. Zbirka Voda je zato presežek v avtoričinem pesniškem opusu, v primerjavi z njenimi drugimi literarnimi deli ima tudi najbolj izrazito intimistično noto.“
Janja Vollmaier-Lubej, „Molk in bolečina“, Barbara Simoniti: Voda, KUD Apokalipsa, Ljubljana 2012, 95 strani, www.pogledi.si, februar 2013.
„Nekatere pesmi s svojim pulziranjem zbujajo ritualne občutke in zabrisujejo pomenske plasti besedila, zamegljujejo nasprotja in notranje napetosti ter ustvarjajo lažen občutek pomiritve. Voda, valujoča, kot narava. Njena mirna gladina, nato razburkana z valovi, ki enakomerno valovijo po površini jezika, nato vzburjena do višav, do najvišjih ekstatičnih valov, do najvišjih ekstatičnih občutij, nato znova in znova valovanje, dokler misel kot val ne vznikne močneje od drugih in končno dramatični višek. Vse do umiritve. Ko odhajam, pravi pesnica, ker mi zamaka v pesem. In v zadnjih verzih konča: ... morje je / z mano v sobi in voda vdira / v podlago dnevov, ki jo bom / še dolgo predirala v pesem. Njen pesniški izraz, ki hoče biti viden od znotraj in od zunaj, se tako izrisuje kot gibljiva in spremenljiva entiteta. Prav te pesničine besede vzvratno osvetlijo zbirko kot celoto in kličejo k vnovičnemu branju.“
Tatjana Pregl-Kobe, „Barbara Simoniti: Voda“, Zbirka Apokalipsa št. 52, KUD Apokalipsa, spremna beseda Barbara Korun, Ljubljana 2012, Radio Slovenija Program ARS, S knjižnega trga, 14. januar 2013.
„Kolikor tu torej vztraja sum, da življenje žre življenje, kolikor se, z drugimi besedami, lirska protagonistka ne more do kraja prepustiti lastni fantazmi, toliko se Voda pravzaprav kaže kot ena prepričljivejših zbirk v avtoričinem opusu.“
Goran Dekleva, „Delfini imajo ostre zobe“, Recenzijski izvod, Barbara Simoniti, Voda, KUD Apokalipsa, Ljubljana 2012, Delo, Književni listi, torek, 21. avgusta 2012.