Spletna stran Barbare Simoniti

Zatišnost

 

Simoniti, Barbara, Zatišnost  

Barbara Simoniti

Zatišnost

Zbirka Drevo besede

Urednik: Peter Kovačič Peršin
Likovna priloga: Franc Berhtold
Oprema: Jurij Kocbek
Fotografija avtorice: Egon Kaše
Izdaja: Ljubljana, Društvo 2000, 1997

109 strani

ISBN 961-90349-5-3
[pesniška zbirka]

 

 

 

ODLOMEK

 

Dafne


Srebrnoprste
oljke si
dramijo
ramena,
v vetru niha
žajbljeva
podrast;
po kamnu
listajo
stopinje in
suhooki strah.
Tišina
zlomi se
v molk
otrple
bližnjosti,
in vsa
primaknjena
daljava
izzeleni se
v lovorov
dotik.

 

Beli kruh besed


To ni
pesem in
ljubezen ni:
le tiha
dobrota
bližine in
beli kruh
besed.
V meni
utolažiš
glad glasu
in prsteni
dih
vsakdanjosti.

Čaj ob petih


Dan se gubi
v čajnem
sanjanju
lebdečih dišav;
cimet, klinčki, kakav.
Čaj in tišina
zaudanih oči.
Šepet porcelana
se tiho podaja
v razdaljo nasmeha
od ust do dlani.
Cimet sneži
sladko rjavo
v rozinove dni;
čajni tolmuni in
skorja peciva,
krhka, vonljiva,
sneženo sladkana,
tiho razdana;
čajna tišina
molk pozlati.

Školjka


Sklenjena
v molitev
morja
školjka
se razpre;
v naročju
gluhem
nevidni
biser
tiho žge.
Dve polovici
mene
različnim
zvezdam
iščeta ime.

IZ OCEN

 

“Poezija je za Barbaro Simoniti spet to, kar je nekoč že bila: zven. Ne črkovna ali celo grafična abstrakcija, temveč začuteni, estetski lestvici podrejeni ton, ki je po obliki glasba, kakor je po sporočilu besednina.“

„Z Barbaro Simoniti je na slovenski literarni sceni spregovoril glas izobražene, samozavestne, z okusom in čutom za dobri stari zlati rez obdarjene, a prav toliko skromne dame, ki je resnično spregovorila iz zatišja, katere življenjska in pisateljska konotacija je v resnici zatišnost.“
Vinko Ošlak: Barbara Simoniti, Zatišnost, Izdala založba 2000, Ljubljana 1997, Celovški Zvon, letnik XVI, št. 57, marec 1998, str. 110/111.

 


„Opazna odličnost poezije Barbare Simoniti je izbrušenost jezika. Njena hermetična pesniška govorica kar zahteva nove izraze (zatišnost, zabesedje, večerenje, prerastliniti ...) in sveže besedne zveze (najokane oči, zabesedne sanje, srebrnoprste oljke ...). Te tvori s prefinjenim jezikovnim občutkom in znanjem, v pravi klasični lingvistični maniri, kar je presenetljiva odlika za naš čas površnega govorjenja, tudi ali predvsem ubesedovanja. Vsak pesnik je stvarnik svojega jezika, in njegov jezik nazorno razkriva njegov umetniški domet. Lahko rečemo, da poezija Barbare Simoniti dobesedno preraja slovensko besedo.“

„Metafizika te lirike izraža bolj bivanjsko občutenje in vasezrenje, manj pa izpoveduje čustvenost, tudi če govori o ljubezenskem čustvu ali doživetju.“
Peter Kovačič Peršin: „Pesniški svet Barbare Simoniti“, Odsevanja, letnik 16, št. 30 (pomlad/poletje 1998), str. 36–37.

 


„Pesmi Barbare Simoniti razkrivajo samosvoj pesniški svet, ki tako zaradi jezikovno prečiščenih, oblikovno večinoma izenačenih in na poseben način zvenečih pesmi kot zaradi uspešno zgrajene, zelo konsistentne knjižne celote, zasluži bralsko in literarnokritično pozornost.“
Josip Osti: „Iskanje besede in pomen čakanja“, Barbara Simoniti, Zatišnost, Društvo 2000, Ljubljana, 1997 (zbirka Drevo besede), Primorska srečanja, št. 206–207/98, str. 565.

 

Za boljšo uporabniško izkušnjo ter za analizo prometa uporabljamo spletne piškotke. Z nadaljevanjem ogleda spletne strani, se strinjate z uporabo. Več informacij

Spletni piškotki